Leta 1654 je bil Ludvik XIV star 16 let; že 11 let je bil kralj. Na francoski prestol je stopil nekaj mesecev pred svojim petim rojstnim dnevom, maja 1643, po prezgodnji smrti svojega očeta, Ludvika XIII. Francijo je takrat vodila njegova mati, regentka Ana Avstrijska, ki ji je pomagal kardinal Mazarin, boter Ludvika XIV. in prvi minister. Od leta 1648 se je začelo obdobje močnega nasprotovanja kraljevi oblasti s strani parlamentov in plemstva: Fronde. Kralj in njegova mati sta bila dvakrat prisiljena zapustiti prestolnico; 8. februarja 1651 sta bila ujeta v Palais Royal, kjer sta bivala. Ludvik XIV. nikoli ne bo pozabil te ponižnosti in se je pozneje vedno izogibal Parizu. 7. septembra istega leta je dosegel kraljevsko polnoletnost, star 13 let. Konec leta 1652 sta bila parlamenti in plemiči dokončno podrejena, Ludvik XIV. pa je začel koncentrirati vso oblast v svoje roke: absolutizem je bil na pohodu. Njegovo kronanje v stolnici v Reimsu 7. junija 1654 je bilo razkošno: po otroštvu, zaznamovanem s političnimi nemiri in težavami, je Kralj Sonce stopil v luč. Francija je bila bogata, dobro upravljana; njene javne finance so bile urejene. Bila je najbolj naseljena država v Evropi. Ludvik XIV. je upravljanje kraljestva prepustil Mazariniju do njegove smrti leta 1661, nato pa je z leti vse bolj osebno vladal. Leta 1660 se je poročil z Marijo Terezijo Avstrijsko in v istem obdobju začel preurejati grad Versailles. Ta je postal središče njegovega dvora in kraljestva, od koder naj bi se francoska umetnost in kultura neprimerljivo širili po vsej Evropi. Francoski klasicizem je bil tako na vrhuncu v drugi polovici »Velikega stoletja« (17. stoletje).

Ta spominski kovanec čudovito počasti tega absolutnega monarha, čigar sijajno vladanje, najdaljše v zgodovini Francije (1643-1715), je zaznamovalo konec velikih plemiških, parlamentarnih, protestantskih in kmečkih uporov, ki so pretresali Francijo.