1. julij 987 Hugues Capet izvoljen za kralja Frankov

987. Karolinška dinastija, ki jo je leta 800 sijajno ustanovil Karel Veliki, je znatno oslabela. Ob smrti njenega zadnjega predstavnika, Ludvika V., imenovanega »Lenivni«, 22. maja, brez dediča, se je zbrala skupščina velikih plemičev Zahodne Frankovske v Senlisu junija, da bi izbrala novega kralja. 1. julija je za kralja Frankov izvolila grofa Pariza Huguesa Capeta. Bil je že zrel mož za tisti čas (47 let). Po očetu Huguesu I. je bil dedič močne aristokratske linije, Robertincev, ki se je že dvesto let borila s Karolingijci in Otoni (velika družina saške plemiške rodbine) za oblast. Karolinška kri je tekla tudi po žilah novega kralja, preko njegove babice Beatrike Vermandoiske, potomke Karla Velikega v 5. kolenu.

Dva dni po svoji izvolitvi je bil Hugues Capet v katedrali v Noyonu posvečen s strani škofa Reimsa, Adalberona, po obredu, ki ga je leta 751 vzpostavil Pipin Mali. Kljub svoji izvolitvi in posvečenju je moral kralj svojo legitimnost braniti z orožjem. V prvih dveh stoletjih svojega obstoja je imela dinastija Kapetingov oblast le na omejenem območju med Parizom in Orléansom, medtem ko je preostali del kraljestva ostal v rokah fevdalnih gospodov.

Čeprav Hugues Capet ni uspel ukrotiti svojih neposlušnih vazalov, njegovo vladanje kljub temu zaznamuje prelomnico za francosko monarhijo. Z obnavljanjem stikov s Cerkvijo in njenimi najmočnejšimi škofi ter z zavezništvom z velikimi knezi je kralj utrdil svoj prestol in vso svojo energijo usmeril v ustvarjanje trajne dinastije, tako da je že leta 987 vključil svojega sina Roberta Pobožnega. To mu je uspelo: slednjega so okronali ob smrti Huguesa Capeta leta 996. Po tem vzoru so prve generacije Kapetingov še naprej spoštovale fevdalno pravilo volitev, vendar so pazile, da so svojega najstarejšega sina izvolili že za svojega življenja. Šele dvesto let pozneje, ko je francoska kraljevina postala dovolj močna, se je lahko odpovedala obredu volitev, ob nasledstvu Filipa Avgusta 14. julija 1223. Dinastija Kapetingov bo tako vladala Franciji brez prekinitev do revolucije (1792), nato od Restavracije (1815) do konca julijske monarhije (1848).